Vili Kovačič
Celje, moje mesto

Sreda, 15. februar 2017 ob 18:31

Odpri galerijo

NOVA ZGODBA O PODTAKNJENEM MORILCU

NOVA ZGODBA O PODTAKNJENEM MORILCU 
   
                                   
Ugovori odvetnikov obrambe, kadar imajo strici namen človeka uničiti in pr

Zadnje objave

Zadnji komentarji

Franc Mihič :

18.11.2020 23:20

Jankovićevo norčevanje: Naziv častnih meščanov podelil zagovorniku tajkunizacije in zagovornici ugrabitve koroških dečkov! 9. 5. 2020 Ljubljanski župan Zoran Janković zopet razburja slovensko javnost. Naziv častnega meščana sta dobila zagovornik tajkunizacije in strokovnjak za managerske prevzeme Jože Mencinger ter zagovornica ugrabitve koroških dečkov, profesorica za “dodatke stalne pripravljenosti” in družinska prijateljica Milana Kučana, Gabi Čačinovič Vogrinčič. Vrhunec norčevanja iz slovenskih državljanov pa je bila podelitev mestnih plaket partizanskemu filmskemu zmazku Preboj in društvu Parada ponosa. Oče tajkunov dr. Jože Mencinger je postal častni občan Ljubljane, glavnega mesta države, kjer tudi župan Zoran Janković ceni tajkune, enako kot vsa družboslovna in kapitalska rdeča elita. Kar je posmeh vsem, ki so skandirati, »Delu čast in oblast«, a delovna raja je ostala brez kapitala, ob nizkih plačah in mizernih pokojnina! Dr. Jože Mencinger je zagovornik divje privatizacije naše skupne družbene lastnine, katero je leva politika podarila svojim lojalnim direktorjem, največ članom Kučanovega Foruma 21 in jim omogočila prevzem podjetij brez vložka lastnega denarja . To je bil rop stoletja, a dr. Mencinger je postal častni občan glavnega mesta Ljubljana. Jankovićevo norčevanje: Naziv častnih meščanov podelil zagovorniku tajkunizacije in zagovornici ugrabitve koroških dečkov! | Nova24TV nova24tv.si
Franc Mihič :

18.11.2020 23:15

Tožilstvo se ne sme vprašati?! Kaj se sme in kaj ne? Vprašanje, ki je značilno za mlado in razvijajočo se demokracijo, a je sila pomembno v življenju vsake skupnosti, ki teži k redu. Vsakodnevno poslušamo, kako je pomembna suverenost države. Enako velja tudi za vse tri veje oblasti; zakonodajno, izvršno in pravosodno, ki so temelj demokratične države. Življenje pa vedno znova prinese vprašanje, do kje je še smotrna absolutna suverenost pravosodja oz. sodnikov in tožilcev, katerim je policija funkcionalno podrejena. Mar je nad njimi res samo modro nebo in nihče drug? Tožilstvo pravi, da je za njihovo delo pomembna njihova suverenost, ne pa nadzor, kot je to običajno. Nadzor naj bi bil ključ za delovanje države oz. temelj odgovornosti. Te dni smo zopet priča sporu politikov, ali smejo preiskovalne komisije DZ RS opraviti nadzor, ko politika oceni da obstaja sum nesprejemljivega ravnanja organov pregona. Nedavno je na TV govoril profesor prava dr. Rajko Pirnat. Dejal je, da preiskovalna komisija državnega zbora lahko tožilstvo vse vpraša glede delovanja policije na primeru, komisija ne sme čisto nič vprašati tožilstvo o njihovem delu. Meni to nikakor ni razumljivo, saj so tožilci vendar prvi odločilni, da ugotovijo ali je neka zadeva le »velika svinjarija« in ne sum kaznivega dejanja ki ga pravna država menda preganja po službeni dolžnosti. Njihova zmota je že v startu usodna. Primerov, ko je bil sum, da tožilstvo ni opravilo svojega dela, ni malo, meni tudi politika. Vendar je tožilstvo vedno zavrnilo vsak nadzor parlamentarne komisije, kar je vedno podprla politična levica in tako ostaja, da je nad tožilstvom, ki je v okviru vlade in ministrstva za pravosodje, le modro nebo, brez vsakega sumljivega oblaka, kar me spominja na pravljično deželo samih poštenih ljudi. Mar res?Generalni državni tožilec Drago Šketa je ob prevzemu  svoje funkcije dejal: »Jasno je, da kotirajo pravosodni organi v javnomnenjskih raziskavah precej nizko. Zakaj, ne vem, morda zaradi velikega števila zadev na sodišču ali pa je morda krivo tudi pomanjkljivo obveščanje javnosti. Ne le strokovna, tudi laična javnost bi morala dobiti več informacij o posameznih primerih, delovanju tožilstva. To bi povečalo preglednost delovanja.« Delitev oblasti omogoča delovanje ustavne demokracije. Ko se pojavi dvom v ustavnost in zakonitost dela katere izmed vej državne oblasti, ne le lahko, temveč morata ostali veji posredovati in sprožiti ustrezne mehanizme za uveljavljanje različnih načinov odgovornosti. Zakonodajni veji je omogočen nadzor nad ostalima izmed oblasti, 93. člen Ustave RS jasno določa, da »Državni zbor lahko odredi preiskavo o zadevah javnega pomena, mora pa to storiti na zahtevo tretjine poslancev državnega zbora ali na zahtevo državnega sveta. V ta namen imenuje komisijo, ki ima v zadevah poizvedovanja in preučevanja smiselno enaka pooblastila kakor pravosodni organi.« Zakaj potem lahko obvelja le lastna ocena pravosodja, in zlasti tožilsva, da dobro dela?
Franc Mihič :

18.11.2020 23:13

Sprašujem se, zakaj ljudje v Sloveniji to dopuščajo Ko govorim s Slovenci, zaznavam, da prevladuje splošen občutek prevaranosti – da so bili oropani. To slišim od mnogih iz vseh političnih strank. Najbolj se bojim reakcije ljudi, da bi se odtujili, ko bi vsak poskrbel le zase, za svojo družino ali podjetje, in da jih okolica ne bi preveč zanimala. Mogoče je to naraven človeški odziv na krizo, a je tudi zelo problematičen. Vzemimo za primer bankirje, ki so povzročili velike težave v bančnem sistemu, a kljub temu še vedno prejemajo velike denarne dodatke in imajo hiše v eksotičnih krajih, preostali pa moramo pokrivati bančne izgube. To vzbuja občutek jeze in nepravičnosti. Če politika ne najde pravih odgovorov in rešitev, bodo ljudje še bolj jezni in prestrašeni, politiki pa bodo plačali ceno za to. Prebivalci Slovenije so veliki pesimisti zaradi slabega stanja gospodarstva. Razumem, da je večina današnjih težav dediščina neuspele privatizacije, zato so prisotne dileme, kaj bi bilo, če v zadnjih dveh desetletjih ne bi naredili vseh teh napak, da jih ne bi plačevale sedanje generacije. Vse to so občutljive politične teme, ker ni jasno, kako se z njimi spopasti in jih rešiti. letih prejšnjega stoletja. Splošno znano je, da Slovenija potroši več denarja, kot ga ima. Pri razumevanju države blaginje je treba biti pazljiv. Ta ne pomeni, da lahko prideš v državo, nič ne delaš in prejemaš denar za nedelo. Solidarnost se na neki točki konča. Evropski model je na pravi poti, a ga drugi ne bodo posnemali, če bodo Evropejci revni. Lousewies van der Laan Nizozemska političarka in podpredsednica liberalne evropske stranke ALDE, ki si je v Ljubljani ustvarila začasni dom. https://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/lousewies-van-der-laan-slovenska-politika-je-kot-danska-serija-oblast.html https://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/lousewies-van-der-laan-slovenska-politika-je-kot-danska-serija-oblast.htmletja.
Franc Mihič :

18.11.2020 23:09

Jože Mencinger je oče slovenske tajkunizacije Če bi leta 1990 v Sloveniji v celoti sprejeli takratni Mencingerjev privatizacijski predlog, bi prek notranjih odkupov podjetij (beri menedžerskih odkupov) že v prvih letih tranzicije doživeli rusko tajkunsko zgodbo. Ob sistemskem okolju je bil za brutalno tajkunizacijo Rusije značilen tudi razmah gospodarskega kriminala, ki ga je spremljalo neučinkovito delovanje ustanov pravne države. Prav Mencinger je bil tista slovenska "družbena avtoriteta", ki je v tranziciji javno spodbujal sporno privatizacijo. Za Gospodarski vestnik je leta 1996 izjavil: "Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi najbrž tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje." (GV, 41/1996) Druga Mencingerjeva samoumevnost, ki jo je treba preveriti, je trditev, da je Janševa vlada tajkunstvo omogočila s pospešenimi prodajami državnega in paradržavnega premoženja. Po letu 2004 sta bili med večjimi prodajami državnega premoženja izvedeni le prodaja Slovenske industrije jekla (SIJ) in delna privatizacija NKBM. Prvo je kupil ruski kupec in drugo številna množica tujih in domačih vlagateljev. Če sklepamo po Mencingerjevi razlagi tajkunizacije, so svetovno gospodarsko krizo menda povzročili kar tuji tajkuni, ki so nastali s prodajo SIJ in državnega lastništva v NKBM. V Financah sem v številnih člankih (glej denimo Pahorjevi prodajalci pod mizo 3/2009) objavil tudi podatke, da so bili v letih 2006 in 2007, ko je Janševa koalicija najbolj intenzivno prodajala paradržavno premoženje, prodani lastniški deleži Kada in Soda v približno 200 podjetjih, medtem ko je bilo v letih 1995-2005 prodanih kar okoli 2.400 lastniških deležev Kada in Soda v podjetjih. Ali z besedo: okoli desetkrat več! Z idejo o notranjih odkupih podjetij in javnim podpiranjem sporne privatizacije je Jože Mencinger že v začetku tranzicije postal resnični oče slovenske tajkunizacije. Stanislav Kovač, ekonomist Public enemy: Jože Mencinger je oče slovenske tajkunizacije https://www.finance.si/246044
Franc Mihič :

18.11.2020 23:07

Damjan Janković ima prav? DNEVNIK, 14. september 2019 »Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza,« je Damjan Janković na nacionalni RTV povedal glede zakona, ki je omogočil odpis 29 milijonov evrov dolga Jankovićevi družini. Vlada Alenke Bratušek je v začetku leta 2013 predlagala zakon, ki je še do neke mere ščitil upnike. »Za sprejem zakona je glasovalo 84 poslancev DZ RS,« je povedala ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek v TV Dnevniku 6. septembra. Ministrica je še poudarila, da je tisti, ki izvaja zakone, ko vidi, da se zakon zlorablja, dolžan ukrepati. Ni pa povedala, da je konec istega leta ravno njena vlada predlagala usodno spremembo zakona, ki so jo potrdili poslanci vladne koalicije. Šele po tej spremembi zakona je bilo mogoče, da je sodišče lahko sklenilo, da so upniki v prisilni poravnavi dobili le pet odstotkov od terjatev in odpisali kar 29 milijonov evrov dolga Jankovićevi družini. Kaj je bil namen te spremembe? Še naprej ščititi dolžnike v breme upnikov, kot da smo še vedno v socializmu? V TV Dnevniku je bilo povedano, da je bila zaradi takšne odločitve sodišča v državnem zboru okrogla miza Temelji pravne države, na kateri so se predstavniki vseh treh vej oblasti spraševali, ali smo pred zakonom res vsi enaki. Udeležila se je tudi ministrica za pravosodje Andreja Katič. Nakazala je, da na ministrstvu razmišljajo o spremembi zakona. Dejala je:« »Mi ves čas spremljamo, ali pri izvajanju zakonodaje prihaja do kakršnih koli anomalij v praksi, in dajemo predloge in pobude za spremembe. Zanimivo je mnenje predsednika vrhovnega sodišča Damjana Florjančiča, ki je dejal: »Ni vprašanje enakosti pred zakonom, če sodišče izvaja zakon, kot je napisan. V tem kontekstu ima sodišče pravico, da ga interpretira.« Janković je tako lahko izkoristil zakon za odpis večmilijonskega dolga v treh podjetjih. Ali smo res vsi enaki pred zakonom? Ali ni sodišče, ki izvaja takšen zakon in vidi, da se zakon zlorablja, dolžno ukrepati, kot pravi ministrica Alenka Bratušek? Ali torej niti sodišče niti ministrstvo za pravosodje ni zaznalo, da se zakon izkorišča in se oškoduje upnike? Zakaj politika ni pravočasno ukrepala in spremenila zakona, da bi zaščitila upnike in podizvajalce? Damjan Janković ima prav: »Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza.« Zakaj ne stori tega? Franc Mihič, Ribnica https://www.dnevnik.si/1042908050/mnenja/odprta-stran/damjan-jankovic-ima-prav
Franc Mihič :

18.11.2020 23:04

Država skrbi le za bogate in vplivne dolžnike, ne za oškodovane državljane. Država, ki jo že desetletja, večino časa, vodi slovenska levica, ob podpori njenih privržencev, ki vsi vede ali nevede skrbijo le za bogate, vplivne politike, npr. za privilegirane vplivne dolžnike, a za oškodovane navadne državljane, »Smrtnike«, pa jim ni mar? Kredite, na primer menedžerjev za prevzeme podjetij, če ne gre drugače, pa poravna država. Država ščiti premetene dolžnike in opehari upnike. Prevladal je neoliberalizem, proces osebnega okoriščanja na račun javnega, kot pravi dr. Igor Masten. Čisto nasprotje liberalizma in države prava. »Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza,« je na nacionalni RTV Damjan Janković povedal, politikom in pravni državi, strokovni javnosti , volivcem, davkoplačevalcem, kaj, celo on kot veliki dolžnik, meni glede zakona, ki je omogočil odpis v višini 95 % vrednosti dolga, to je 29 milijonov evrov dolga, njemu oz. Jankovićevi družini. Vsi poklicani so vse storili, da se ni nič zgodilo, poslanci in tudi tožilstvo in pravobranilstvo. Pri izgradnji »STOŽIC«, športno in kulturno zabavnega ter trgovskega centra glavnega mesta oz. župana MOL- a, so marsikateri podizvajalci ostali brez plačila. Tudi podjetnik podizvajalec g. Smrtnik ni dobil plačila za opravljeno delo zaradi nedelovanja pravne države. G. Smrtnik pa je kljub vsemu pokazal empatijo do stiske svojih zaposlenih. Poznal je svojo odgovornost do njih, ki so svoje delo opravili in so pričakovali plačilo. Kot podizvajalec, je pričakoval, da bo le dobil plačilo. Zato je vzel kredit, da je delavcem izplačal zasluženo plačilo. Ker na koncu kot podizvajalec ni dobil plačila, je »bankrotiral« in zbolel še za Parkinsonovo boleznijo. Kako je mogoče, da ni investitor MOL oz. da župan ni poskrbel, da se na projektih financiranih z javnimi sredstvi, ne bi dogodilo kaj tako krivičnega in tragičnega. Ali da bi župan MOL-a, kot investitor, vsaj poskrbel, da se čim prej sanira takšne primere? Tednik TV Slovenije je l. 2017 prikazal ta nerešen problem podjetnika g. Smrtnika, ki je zaradi mobinga države zbolel za Parkinsonov boleznijo. Potem pa vse tiho je bilo!? Kako je mogoče, da državna politika, civilna družba, kultura ne reagira ob takih primerih, ko se na javnih investicijah, ki so vsem na očeh, goljufa delavce – sodržavljane? Saj to je posmeh osnovni kulturi in državi prava. Sramota za Slovenijo. Ne spomnim se, da bi na to sramoto kakorkoli reagirali častni občani Ljubljane, glavnega mesta države. Župan g. Janković ima pravico, da ga pravna država korektno obravnava, a ne samo njega in podobne, velike dolžnike. Zakaj torej ne poskrbi, da enako velja za vse državljane, tudi za navadne podjetnike »Smrtnike« in njihove zaposlene. Politična elita in kulturna elita, ne »častni občani« Ljubljane, pa niti komentirajo tega absurdnega primera in stanja. Kje je humana civilna družba oz. kultura? So važne samo igre, zabava, umetniški in športni užitki, na katere župan vabi v Stožice, ne glede na opeharjene Smrtnike? Opomba: Tednik TV Slovenije l. 2017 prikazal problem podjetnika g. Smrtnika, sedaj tudi bolnika s Parkinsonovo boleznijo. http://4d.rtvslo.si/arhiv/tednik/174449571 Kakšen je epilog zadeve »Smrtnik«, nisem zasledil v nobenem mediju. Leta 2014 je Banka Celje opozorila na nenamensko porabo sredstev na projektu Stožice:«Kljub utemeljitvi kreditojemalca, da je bila poraba sredstev v skladu s SRS, banka meni, da poraba kredita ni bila namenska. Po mnenju banke stroški na temelju predloženih računov (predvsem sponzorska sredstva in reprezentanca) ne morejo biti in ne bodo usredstveni in amortizirani. Navedeno po mnenju banke predstavlja znake kaznivega dejanja zoper premoženje oziroma/in zoper gospodarstvo." Logarjeva preiskovalna komisija je ugotovila, da je nedokončan projekt Stožice v slovenskih bankah povzročil 135 milijonov evrov veliko luknjo, 30 milijonov evrov pa je dolg do podizvajalcev, ki jih je na projektu delalo okoli sto. Državni tožilec se je vendar dolžan odzvati na medijske objave. Pravosodna ministrica Andreja Katič pravi, da je državni tožilec po zakonu dolžan sprožiti postopke pregona tudi za sume, ki jih izve iz medijev. Pismena ovadba torej ni vedno obvezna. Enako sporoča Vrhovno državno tožilstvo. Oboje je bilo objavljeno v tisku. Mar niso državni tožilci tisti, ki morajo skrbeti, da zatirajo kriminal, kot jim velevajo zakoni? Žal ni zaslediti nobenega odziva na to pomembno sporočilo, niti pri pristojnih inštitucijah pravne države, ne sindikatov, niti državnih medijev, medijev, npr. RTV SLO. Vsi poudarjajo, pravna država je temelj demokracije, a hkrati tarnajo da pravna država ne deluje. Seveda, saj inštitucije, sodstvo, tožilstvo in policija samo sebe nadzoruje in ocenjuje. Nikjer nisem zasledil, da je državni tožilec za gornje primere po službeni dolžnosti začel postopek preverbe suma storitve kaznivega dejanja? Posledice take obravnave se prenašajo tudi v tujino in so sramota državi Sloveniji. Primer, kako je slovensko podjetje v Nemčiji bosanskim delavcem tlakovalo pot v bedo. Nemška javnost je bila zgrožena nad izkoriščanjem delavcev prek slovenskih podjetij nabiralnikov. V bavarskem mestu je 28 delavcev ostalo brez trimesečnega plačila. Ostali bi tudi brez hrane in strehe nad glavo, če ne bi v razmere posegli tamkajšnji mediji in mestne oblasti. Njihovo nesrečo je odkrila novinarka bavarskega javnega radia Bayerischer Rundfunk in o njej obvestila mestne oblasti. Te so vsakemu od delavcev za najosnovnejše potrebe takoj namenile 20 evrov in jim kasneje v tem tednu zagotovile prehrano v javni kuhinji. »Čeprav to ni naša obveznost, je za skupnost povsem samoumevno, da jim skušamo čim bolj pomagati,« je povedal župan mesta Klaus Heilinglechner in dodal, da se s takšnim primerom srečujejo prvič. Slovenske oblasti pa ob takih primerih »mencajo«, že desetletja! Kdaj bodo slovenska javnost, civilna družba, častni občani Ljubljane obsodili takšne primere? Kdaj bodo, podobno kot v Nemčiji, tudi pri nas ukrepali, župani, poslanci, politiki, ko vendar že leta beremo in gledamo številne primere ogoljufanih slovenskih državljanov, delojemalcev, ki so jim bile kratene lastninske pravice, kot je to ugotovilo ustavno sodišče? Slovenska inertnost, da te zmrazi! Ne razumem in ne morem pozabiti ravnanja Tožilstva ob pojavu takih primerov. Generalni državni tožilec Drago Šketa ob nastopu na funkcijo v intervjuju dejal: »Delavci so podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem. Tožilci se ukvarjajo tudi s sistemskimi kršitvami, ki so unikum naše družbe. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.« Vendar se ve menda kdo? Pa je kdo, očitno ne! V Nemčiji skrbijo za sredstva državljanov, saj imajo tudi zakonsko regulativo za neplačevanje pokojninskih prispevkov za zaposlene. Zakon med drugim pravi:« Delodajalec, ki pristojnemu zavodu ne plača prispevkov za socialno zavarovanje vključno s prispevki za delovno dobo, se ne glede na to, ali je bila plača izplačana ali ne, kaznuje z zaporno kaznijo do pet let....... Pri nas pa so podjetja, tudi državna, ko so zašla v finančne težave, imela zakonito pravico zadržati pokojninske privilegije zase, da, ko so v težavah, smejo kar po zakonu zadržati zaslužene prispevke za pokojnine svojih zaposlenih, niso dolžni svojim zaposlenim niti povedati o njihovem »prikritem prisilnem kreditu« ter so svojim delavcem lagali in goljufali, njih in državo, saj so na plačilnih listah mnogi delodajalci prikazovali, da so prispevki. Poznan je primer Steklarne Rogaške, ko so tožilci prizadetim zaposlenim zavrnili pregon kaznivega dejanja goljufanja in oškodovanja zaposlenih in države,, češ da zaposlenemu pripada samo neto plača, plačilo prispevkov pa je lahko le darilo. Mar je res dopustno tožilcem zagovarjati da so prispevki za delavce lahko le darilo, ne pa zakonita obveza plačila dela plače za bodoče pokojnine? Koliko prispevkov, sredstev zaposlenih, ki bi morali biti vplačani državi. ZPIZu je tako poniknilo pri neuspešnih podjetnikih, lastnikih kapitala, na račun oškodovanja zaposlenih in države? Tak zakon je uveljavil mag. Anton Rop, ko je vodil vlado, ta zakon je po 13 letih veljave popravilo US, a se je goljufanje zaposlenih nadaljevalo, ker na sodišču tožilci niso uspeli dokazati naklepa kršitve pravic, niti ne goljufije zaposlenih, ne oškodovanja prizadetih in države. Pa to ni edini primer oškodovanja državljanov. Vendar tudi pri tako nezaslišanem ravnanju tožilcev ni bila sprožena revizija primera, kar je kaže na veliko neodgovornost in nedotakljivost tožilstva. Kako je mogoče, da ni nobenega odziva, ne poslancev oziroma strank, ne sindikatov, celo ne večine medijev, na javna pisma o problem goljufanja zaposlenih, o neplačevanja pokojninskih prispevkov ter o reagiranju tožilstva? Častna izjema je Dnevnik, ki je objavljal moja vprašanja in odgovore Ministrstva za pravosodje in Vrhovnega tožilstva. Zelo žalostna je kultura in odgovornost za skupno dobro, ko ni bilo nobenega odziva celo na pismi vrhovnega državnega tožilstva in ministrice za pravosodje, kjer piše: »Državni tožilec se je dolžan odzvati na medijske objave. Pravosodna ministrica Andreja Katič namreč pravi, da je državni tožilec po zakonu dolžan sprožiti postopke pregona tudi za sume, ki jih izve iz medijev. Pismena ovadba torej ni vedno obvezna. Enako sporoča vrhovno državno tožilstvo.« Oboje je bilo objavljeno v Dnevniku…. https://www.dnevnik.si/1042931609/mnenja/odprta-stran/mar-je-brezbriznost-nasa-vrednota Mar politike skrbijo le za uslužbence pravne države, ne pa za pravice zaposlenih v realnem sektorju, ki so tako kot njihovi izdelki na trgu, kar ne velja za (ves) javni sektor. Mar ni nikogar sram?

Prijatelji

Peko KooperativaMarjan TetickovicAleksander ZamudaOdbor 2014Društvo  CZPNNMiran HergulaAnton JegličPrenoviraj.si  Vse z enim izvajalcem Bojan  AhlinIvan PucJanez JerancicETV TelevizijaMarjan Bezjakrastko plohlFranc MihičTomaz Kozelj24 kul.siAleksander LahLaščan ZlatorogJanez RajkMarija GuzeljElena Pecaricsonja ramsakStoyan Svet Branko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO